28 let v Želimljem
Janez Drnovšek je salezijanec, ki je v Želimlje prišel leta 1996, vse od takrat pa sooblikoval ustanovo kot vzgojitelj, ekonom in namestnik direktorja. Od jeseni 2024 bo opravljal drugo vlogo, saj odhaja na Trstenik, v skupnost starejših salezijancev. Ob koncu želimeljske »etape« smo mu zastavili nekaj vprašanj, da bi bolje spoznali njegovo pot.
Janez, lahko malo skačeva – v preteklost in nazaj? V obdobju najinega pogovora po Sloveniji potekajo nove maše, pozdravljamo nove duhovnike. Ti letos obhajaš srebrno mašo. Kako se spominjaš svoje nove maše? Kaj bi sporočil Janezu, novomašniku, če bi imel to možnost?
Nič posebnega mu ne bi svetoval, saj je težko “soliti pamet” nekomu, ki je 25 let mlajši. Težko je razumeti nekaj, česar v življenju še nisi “dal skozi”. Življenje se mora preprosto odviti … Zdi se mi, da mora biti vsak zase najpametnejši. Na sam dogodek nove maše se nisem posebej pripravljal. So pa bila priprava na ta dogodek vsa leta od moje odločitve, da bi postal salezijanec. Kar pa zadeva »fešte«, nisem imel velikih načrtov. Bratoma in sestram sem predlagal skromno pogostitev po maši za vse, nato pa bi se z domačimi odpravili na kosilo. Dejali so, da bodo za vse poskrbeli oni. Na koncu sem bil zadovoljen, ker je sodelovala cela vas – tudi tisti, ki so bili sprva med seboj sprti. Resnično mi ni bilo treba skrbeti za nič. Ko so me povprašali, ali imam željo za kakšno pesem, ki bi jo peli pri sv. maši, sem izpostavil le krasno mašo našega pokojnega organista, pri katerem sem pel kot član domačega župnijskega zbora.
V Želimlje si prišel pred 28 leti, a salezijance si spoznal prej. Kdaj, kje se je zgodi prvi stik? Kdaj si začutil povabilo, da se jim pridružiš?
Začelo se je v obdobju, ko sem bil pri vojakih, star 19 let. Ko sem končal srednjo elektro šolo, sem se takoj po zaključnem izpitu zaposlil, nato pa šel v vojsko. V tistem času sem iz Želimelj dobil razglednico. Še zdaj se spomnim fotografije stavbe, ki je bila na njej. Poslala mi jo je moja sestra, ki je sodelovala na srečanju prijateljev bolnikov in invalidov. V Želimljem ga je organiziral Miro Šlibar, ki je bil takrat kaplan v Zagorju – moji župniji. Naslednje poletje, nekaj mesecev po tem, ko sem prišel iz vojske, pa sem se v Želimlje odpeljal tudi sam, da bi na kaplanovo povabilo na letnem srečanju pomagal invalidom. Imel sem majhen avto – fiat 126. Bil je večer in med vožnjo po makadamski cesti, ki je bila polna jam, se mi je zdelo, da se peljem na konec sveta. Spomnim se, da sem stal blizu pokopališča in gledal proti današnjemu nogometnemu igrišču. Videl sem fante, ki so hodili sem in tja, zdeli so se mi nori, saj nisem razumel, zakaj se raje ne odpravijo na sprehod, namesto da hodijo tako nesmiselno. Kasneje sem izvedel, da so molili rožni venec. To je bil moj prvi stik s salezijanci. Bilo je leta 1985, ko je bila to še srednja verska šola. Kasneje sem na Rakovniku v sklopu mladinskega srečanja spoznal Toneta Ciglarja. (Na tem srečanju z geslom Ne hodi mimo, bodi Samarijan smo z mladimi odigrali ta biblijski prizor. Igral sem reveža, ki pade razbojnikom v roke. Imel sem oblečeno obleko iz žakljevine, pod njo pa od sonca opečeno kožo, saj sem dan pred tem delal na travniku. Ko so “razbojniki” planili name, sem glasno zakričal in požel mnogo pohval za dobro igro. Niso vedeli, da sem tako zakričal od bolečine, ne zaradi scenarija.) Poleg Toneta Ciglarja sem takrat srečal tudi Petra Polca, ki je bil že takrat salezijanec. Zdel se mi je znan, a sem šele kasneje ugotovil, da je “pravi”, da je v resnici iz domačih koncev – sosošolec iz osnovne šole. To so bili prvi stiki. Bil sem v obdobju iskanja. Veliko časa sem preživel pri lazaristih, tako da so mi mnogi že pripisali, da se jim bom pridružil, a meni ni to nikoli padlo na pamet. Tudi škofijski duhovnik nisem želel postati, saj se mi je zdelo, da nisem za to. Raje sem del skupnosti, da lahko komu pijem kri (smeh). Spomnim se še ene poti v Želimlje. Prinesel sem neke note in se nato ustavil pri Lojzetu Dobravcu, ki je bil takrat tu ravnatelj. Odprl je atlas, da sem mu pokazal, od kod sem. To so bila drobna srečanja, ki pa so ustvarjala pot k salezijancem. Večkrat sem odšel na Rakovnik, a sem parkiral vedno spodaj in na dogodkih stal vedno zadaj, da me ne bi kdo opazil. Bil sem še v fazi iskanja in nisem želel, da bi kdo drezal vame, dokler se ne odločim. Ko sem se, sem odšel do takratnega inšpektorja Stanislava Hočevarja, da mu sporočim odločitev. Spomnim se, da sva bila dogovorjena za eno od najinih srečanj v času po moji dopoldanski službi. Komaj sem prišel pravočasno z avtobusom in vlakom, celo taksi sem moral uporabiti z glavne postaje v Ljubljani do Rakovnika, da le ne bi zamudil. Ko sem prišel do vratarnice na Rakovniku, se je izkazalo, da je inšpektor pozabil na najino srečanje in ga ni bilo tam. Tako sem bil jezen! Robantil sem, da se iz mene že ne bodo delali norca in me ne bodo nikoli več videli tam. Saj me poznate, kako se ujezim. A očitno sem se nato dovolj ohladil, da sem ga ponovno poklical. Ko sem izrekel svojo željo, da bi bil salezijanec, so me poslali v Želimlje. V službi sem izkoristil možnost, da sem bil nekaj časa na čakanju in tako za čas bivanja v Želimljem še prejemal plačo. Po enem letu priprave sem odšel v noviciat. Ker sva bila samo dva kandidata, so naju poslali v Italijo, v Pinerolo blizu Torina. Italijansko sem že znal, saj sem prek sodelovanja z invalidi spoznal par starejših salezijanskih sotrudnikov iz Milana. Večkrat sem ju obiskal, z gospo (klical sem jo kar stara mama, saj smo si postali tako blizu) sva si dopisovala, večkrat sem jih tudi obiskal, tako da sem jezik znal še pred odhodom v noviciat.
Ko sem se vrnil iz noviciata, so me poslali na Rakovnik. V času študija sem prvo leto ob koncih tedna hodil pomagat v Šentrupert na Dolenjskem, drugo leto sem bil odgovoren za ministrante na Rakovniku, nato eno leto »pavziral« na fakulteti, ostal pa sem na praksi na Rakovniku. V tretjem letniku sem ob koncih tedna hodil na Trstenik, potem pa so me že poslali v Želimlje, kjer sem prevzel vzgojno skupino. (Spomnim se takratnih maturantov, ki jih poznate še sedaj – npr. Jureta P. Emeršiča.) Imel sem katrco, ki je bila napisana na božjega služabnika Andreja Majcna – z njo sem se vsako jutro vozil na faks. Nekateri profesorji so me pogosto oštevali, ker sem zjutraj zamudil, pa jim nisem ostal dolžan. Dejal sem, naj se obrnejo na moje predstojnike na Rakovniku. In tako se je nadaljevalo naslednja tri leta. Ob delu sem študiral, kar se je poznalo pri mojem znanju. Velikih teoloških resnic tako še zdaj ne razumem – npr. delovanja sv. Trojice (smeh).
Ko sem bil diakon, se je začelo v Želimljem graditi novi del. Ekonomu Blažu sem pomagal pri vnašanju obračunov v računalnik. Gradnja me je vedno zanimala – kako se dela to in ono. Na enem od obiskov mi je inšpektor Hočevar namignil, da bi prevzel vlogo ekonoma. A to ni bila majhna naloga. Postavil sem mu pogoj, in sicer da takratni ekonom tu ostane še nadaljnjega pol leta. Vedel sem namreč, kako zahtevna naloga je to. Želeli so, da bi prvo leto hodil še pomagat na Golo, a sem zavrnil, saj tako, na začetku, ko sem se še učil, ni bilo mogoče opravljati dveh funkcij hkrati. Kasneje sem dejansko hodil tja, najprej brez imenovanja, potem pa sem bil imenovan za tamkajšnjega župnijskega upravitelja za nadaljnjih 18 let, kjer sem imel verouk in opravljal vse naloge, ki pritičejo župniku.
Katera tvoja vloga v Želimljem ti je bila v največje veselje?
Težko rečem. Čudim se, ko kdo podrobno razlaga, kako je začutil duhovni poklic. Zase tega ne znam razložiti. Enako je pri vlogah, ki sem jih opravljal. Nobene nisem opravljal z velikim odporom. Ko sem bil še študent, me je takratni predstojnik Hočevar usmerjal v veliko raznolikih smeri in vlog. Videl sem, da je bolje, da ne razmišljam, kaj bi v danem trenutku rad počel. Zavrnil pa sem naloge, za katere sem vedel, da so preobsežne in bi bilo neodgovorno, da jih prevzamem. Kar čez noč ne moreš npr. prevzeti nekega računovodstva. V razredu je drugače, saj imaš učbenik, učni načrt, po katerem delaš – v računovodstvu je povsem drugače. Sem človek, ki vidi, kaj je potrebno narediti in to naredim. Jasno pa je, da npr. v kuhinjo ne bi šel, če mi ne bi bilo vsaj malo v veselje.
Kje si se naučil tako dobro kuhati, če sva že pri tem?
Doma, na kmetiji, sem bil najmlajši. Ni mi bilo treba opravljati takih del, kot sta jih delala starejša brata, in sem lahko ostal v kuhinji. Z veseljem sem npr. pomagal mami, ko je pripravljala slivove cmoke. Spomnim se, kako sem dodajal sladkor in se čudil, kako je mama uspela pripraviti cmoke tako, da se niso razprli. Ko mama ni zmogla več, sem namesto nje premesil kruh. Ko je zbolela, sestri pa sta se že odselili, se je bilo treba znajti. Starejša brata nista mogla pomagati, pa sem se skušal znajti jaz.
Enako velja za ostale stvari, ki so se zgodile. Ko je bilo npr. treba razumeti pravne zadeve (ob gradnji, op. a.), sem se priučil, prebiral zakonodajo … Človek se mora znajti. Je pa res, da je bilo na začetku opravljanja moje vloge ekonoma ustanova manjša. Pred 25 leti je bilo na plačilni listi 25 zaposlenih, danes jih je 64. Tudi dijakov je bilo manj – največ 150.
Kako so Želimlje drugačne, so se spremenile v tem času, odkar si prišel?
Res je drugače. Ko sem prišel, je bilo tu več salezijancev. Bilo je kar nekaj salezijanskih asistentov, ki so tu opravljali prakso, saj so bile Želimlje eden redkih centrov, kjer je bilo to mogoče. Ko smo gradili in povečevali zgradbe, smo ob koncih tedna vsi salezijanci pomagali graditi in predvsem urejati okolico. Dinamika salezijanstva je bila drugačna. Sedaj imajo sobratje druge zadolžitve. Več salezijancev je tudi od zunaj prihajalo poučevat na gimnazijo. Vprašanje, koliko salezijancev je dovolj, da se neka ustanova še lahko imenuje salezijanska, je že dolgo prisotno. Menim, da nas mora biti več in da le eden ni dovolj. So primeri iz tujine, kjer tudi en sam sobrat vodi več šol, a menim, da je v ozadju mnogo težav. Sámo ime še ne daje duha ustanovi. Tudi, če se neka ustanova imenuje katoliška, jo táko naredijo šele zaposleni, ki so dejanski katoličani. Enako velja za salezijance. Če nimamo kadra … Menim, da je prav salezijanska naravnanost med zaposlenimi to, kar nas loči od drugih šol, tudi katoliških.
Na kaj si v obdobju svojega bivanja tu (najbolj) ponosen?
Ne vem, ali sem na kaj ponosen ali ne. Vsekakor se mi je v vseh teh letih potrjevalo, da če človek dela z dobrim namenom, z dobro voljo in ima pred očmi neko poslanstvo, potem se vse uredi. Če samo pomislim, koliko se je v teh letih gradilo, prenavljalo … Ko smo potrebovali denar, je denar prišel. Božja previdnost se je izkazala vedno znova. Seveda pa v projekte nismo šli brezglavo in s slepim zaupanjem – vedno je bilo treba narediti finančni načrt, sploh za novogradnje. Spomnim se trenutka, ko me je zgrabila panika, kako bomo pokrili vse potrebno. Imel sem srečo s sodelavci – tako s salezijanci kot s tistimi, ki so svetovali ali so bili izvajalci. Ko pogledam nazaj, vidim, da ni bilo naključje, da smo sodelovali prav z njimi. Ni samo po sebi umevno, da je igrišče že bilo zgrajeno, obračun pa se je naredil šele čez eno leto. Gre za drobne stvari, po katerih lahko zelo konkretno vidiš Božje delovanje. Prepričan sem v Božjo previdnost, tako kot se je dogajalo don Bosku. Mnogo tega sem videl v letih, ko sem bil v Želimljem.
Kaj želiš Želimljem ob odhodu … Kakšno vizijo imaš za to ustanovo?
Upam, da bo napredovala, da bo vse cvetelo. Upam, da se bo našel kader, ki je potreben. Tu mislim predvsem na tehnično osebje. Želim, da bi ustanova šla v pravo smer, da bi don Boskov duh veselja v Gospodu šel naprej. Zagotovo bom pogrešal tole (zvok otroškega vrveža v ozadju, op. a.).
Sedaj te čakajo drugačni zvoki, kajne?
Res je. Čaka me drugo delo, za katerega še ne vem natančno, kakšno bo. Po duhovnih vajah, ki smo jih salezijanci imeli spomladi, je do mene prišel Peter Končan (salezijanski inšpektor, op. a.), in me vprašal, ali bi odšel na Trstenik, kjer je dom za ostarele salezijance. Nekateri so imeli pomisleke glede premestitve, saj bi lahko tu, v Želimljem, še marsikaj opravil. A tako kot sebi privoščim, da bi na starost nekdo skrbel zame, privoščim tudi starejšim sobratom. Celo življenje so garali in si zaslužijo, da so na starost v urejenem okolju.
Kje si pridobival izkušnje za delo z bolniki in starejšimi, ki potrebujejo nego?
Vse je prepleteno. Od mladosti dalje sem veliko delal z invalidi – skupaj z duhovnikom Mirom Šlibarjem in Marijinimi sestrami. Z njimi smo hodili na morje in imeli skupne programe ob koncih tednov. Invalidski voziček sem se npr. naučil voziti v Benetkah, kjer so same stopnice. Moje delo bo sedaj res drugačno. Pošalil sem se, da bo prvo, kar bomo storili ob prihodu na Trstenik, ustanovitev komisije za mladinsko pastoralo. Vodja bo najstarejši brat v skupnosti, ki ima trenutno skoraj 90 let. (smeh) Delo s starejšimi bo zahtevno. Vem, da moraš biti pri delu z njimi velikokrat zelo odločen. Tudi z bolniki in onemoglimi. Vedno s spoštovanjem, a odločno. Tam bom ravnatelj, ekonom in duhovni pomočnik v župniji.
Te pred nastopom nove službe čaka še oddih?
Da, vzel si bom nekaj prostega časa, da si malo odpočijem in se »resetiram«. Imam sicer Božji dar, da lahko zelo trdno spim tudi, kadar me sicer skrbi veliko stvari. Tudi dopust mi pomaga in se lahko povsem odklopim, tako da ob prihodu domov skoraj pozabim, kaj se je dogajalo prej. Sedaj bom imel ta čas za oddih, nato pa se vrnem, da začnemo z delom s komisijo za mladinsko pastoralo (smeh). Ah, pravim, da človek ne preživi, če ni malo prismuknjen.
Janez, srečno pri novi življenjski etapi! Verjamemo, da te na Trsteniku že komaj čakajo.
Z Janezom Drnovškom se je pogovarjala Tina Šlajpah
Janez Drnovšek je na svet prijokal leta 1966, na Selu pri Zagorju. Osnovno šolo je obiskoval v Zagorju ob Savi, tam je dokončal tudi srednjo elektrotehnično šolo. Že zgodaj ga je začelo zanimati delo z invalidi. Prav tako pa ga je privlačil italijanski jezik, ki ga je spoznaval in utrjeval pri znancih v Italiji. Po nekaj letih dela v tovarni v domačem kraju se je odločil za veliko spremembo v življenju. Prekinil je delovno razmerje in postal salezijanski kandidat. Dodatna znanja, potrebna za vpis na fakulteto, je pridobival v Želimljem, nato leta 1991 odšel v noviciat v Pinerolu v Italiji. Po zaključenem noviciatu se je leta 1992 vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani. Pedagoško prakso po 2. letniku fakultete je opravljal v Župniji Rakovnik v Ljubljani, po zaključenem 3. letniku fakultete, leta 1996, ga je predstojnik poslal v Želimlje, kjer je prevzel vlogo vzgojitelja v eni izmed vzgojnih skupin, hkrati pa je nadaljeval s študijem na Teološki fakulteti. Novo mašo je imel leta 1999 in istega leta (ne po svoji volji) postal ekonom želimeljske ustanove, hkrati pa bil imenovan še za župnijskega upravitelja župnije Golo nad Igom. Kot ekonom in namestnik direktorja je vodil vrsto prenov želimeljske ustanove (preureditev fantovskega internata – A stavbe, menjava oken in ureditev fasade na šolski stavbi in stavbi nekdanje kuhinje – B in C stavba, preureditev Majcnovega doma, dograditev novega dela dijaškega doma – I stavba, vzpostavitev ogrevanja na sekance). Njegovi številni talenti so bili vedno dobrodošli, dobro se je znašel v vlogi kuharja, hišnika, vzgojitelja, učitelja italijanščine … S svojim značilnim smehom je poleg sobratov znal v dobro voljo spraviti tudi zaposlene in dijake. Po 28 letih dela v želimeljski ustanovi je višji predstojnik salezijancev odločil, da se bo njegova pot nadaljevala na Trsteniku, kjer bo skrbel za bolne in ostarele salezijance. Hvaležni za vse opravljeno delo mu želimo, da bi nasmejan še dolgo delal v don Boskovem vinogradu!
Peter Polc
Ko sem konec leta 2014 prišla v Želimlje, poudarjam, da precej neizkušena, mi je Janez rekel: »No, bomo videli, ali bova midva kaj skupaj kruh pekla!« Po začetni prestrašenosti pa lahko mirno napišem, da sva »skupaj spekla kar nekaj kruha« 😊. Neizmerno sem hvaležna za njegovo oko, ki je šlo vedno budno čez moje obračune, za njegovo iznajdljivost in neverjeten spomin. Ni je bilo težave, ki se je ne bi lotil. Vedno mi je kril hrbet. No, pa tudi marsikaj duhovnega sva si podelila, življenjsko pomodrovala. Pogrešala bom najine pogovore – tako strokovne kot osebne in to, da mi je v poletnem vročem času že ob 5-ih odprl okno v pisarni, da sem vedno prišla v prijeten delovni prostor.
Petra Berčan, računovodkinja
Smeh je pol zdravja, red in disciplina pa druga polovica, je trdil Janez Drnovšek, moj prvi vzgojitelj v Domu Janeza Boska. Medtem ko je svoj nalezljivi smeh zlahka razširil med nas, pa je bila druga polovica naloge precej zahtevnejša. Verjetno se je tudi zaradi nas lažje odločil, da sprejme delo zavodskega ekonoma. Ker je vzgajal z zgledom, je imel tudi na novem delovnem mestu vse urejeno. Zagotovo pa je bil izziv z nasmehom in optimizmom pogledati v rdeče številke v času gradnje novega prizidka. Sled njegovega dela je ostala in v Želimljem bo še dolgo odmeval smeh.
Gregor Vodenik, nekdanji dijak in profesor športne vzgoje
Janez Drnovšek je s svojo predanostjo, delavnostjo in vedrino na Gimnaziji Želimlje pustil trajen pečat. Čeprav so se ob njegovi odločnosti kdaj kresale iskre in se ni pustil nikomur »komandirati«, je bilo vedno očitno, da je salezijanec z odprtimi rokami in velikim srcem. Želimeljske hodnike je napolnjeval s svojim nalezljivim smehom, ki je tudi nam, dijakom, pomagal ohraniti optimizem.
Petra Vidovič, dijakinja
