»KO GREM V »PENZJON«, PRIDEM NAZAJ UČIT V ŽELIMLJE.«
Slovo v zbornici
Kdaj in kako se je začela tvoja želimeljska zgodba? Kakšni so bili začetki? Kako se jih spominjaš?
Moj sošolec na fakulteti je bil salezijanec g. Bogdan Kolar – oba sva študirala angleščino in zgodovino. Povezala sva se, ko je raziskoval zgodovino Slovencev v Kanadi. Preučeval je namreč župnijo, kjer sem bila rojena, krščena (Hamilton, Ontario) in kjer sem preživela tudi svoje otroštvo. Nekoč me je povabil na čaj in mi pripovedoval o srednji verski šoli v Želimljem. Predstavljala sem si pravljično dolino s šolsko stavbo, hkrati sem bila zelo razočarana, saj sem si mislila, da nikoli ne bom mogla poučevati na tej ustanovi, glede na to da sva imela z Bogdanom povsem enako pedagoško izobrazbo. Leta 1984 pa me je poklical in najprej sem pomislila, da potrebuje moje študijske zapiske. Nato sem kar naravnost vprašala: »Pa menda nimaš službe zame?« Odvrnil je: »Ja. Jo vzameš?« Takoj sem odvrnila: »Ja.« In to je bilo to.
Z g. Jožetom Zadravcem smo se odpeljali z Rakovnika do Želimelj, predstavil me je salezijanskemu predstojniku v Želimljem – g. Rudiju Borštniku, ki je sedaj v Skadru, v Albaniji, takratni ravnatelj pa je bil g. Stane Okorn. Čudno sta me gledala, saj sem bila takrat stara le 20 let. Prihajala sem na srednjo versko šolo, kjer sta takrat delali samo dve ženski, in sicer je kemijo in biologijo poučevala s. Štefka Logar iz Logarske doline, v kuhinji pa je delala s. Cilka Zadravec. V skupnosti sta bili sicer še dve sestri, nekaj starejših žensk pa je pomagalo pri delu na posestvu, a so se držale zase.
Leta, ki sem jih preživela na srednji verski šoli, so bila … bomba! V razredu sem imela pet učencev. To so bili delavni fantje. A mnogi med njimi so osnovno šolo končali z zadostnim ali dobrim uspehom. Na srednjo versko šolo so prišli po spodbudi g. Turka, ki je pridobival fante za to ustanovo, saj bi tako prišli do poklica – postali bi duhovniki in/ali salezijanci. Moj dijak je bil npr. Miran Sajovic. Spomnim se, da je obveznosti pri angleščini izpolnjeval zelo zavzeto. Četudi ni imel visokih ocen, je s pridnostjo vse nadoknadil in danes je dekan ene od fakultet v Rimu. Dijak je bil tudi Jakob Štunf, ki je danes slovenski veleposlanik v Vatikanu, Stane Baluh pa je zaposlen na Uradu vlade RS za narodnosti kot v. d. direktorja … Veliko fantov je prišlo s slabim predznanjem, a so kljub velikim težavam z marljivostjo uspešno zaključili gimnazijo. Na koncu leta so morali opravljati izpite na Gimnaziji Bežigrad ali na Gimnaziji Poljane. V štirinajstih dneh so morali opraviti celoletne izpite za vse predmete; velikokrat so imeli na isti dan izpite za več predmetov.
Fantje so res zavzeto delali. Dobro sem se počutila med njimi, čeprav jih je bilo najprej malo strah, ker sem bila tako mlada. Takrat so bili zame ti dijaki kot moji bratje.
Grozna izkušnja pa je bil dogodek izpred 35 let, ko sta v prometni nesreči umrla Boštjan Pipan in g. Janez Ulaga, takratni ekonom. V nesreči je bil udeležen tudi Stane Zupančič, danes je v Želimljem knjižničar, ki je k sreči preživel. Letos, ko sem zaključila poklicno pot, pa smo se poslovili od mladega salezijanca Matilda Domića, ki je prav tako umrl v prometni nesreči. Zame sta bila to dva pomembna mejnika.
Drugače so bila prva tri leta v Želimljem prečudovita! A ko sem se poročila, nisem mogla več ostati tam, saj sem imela premalo pedagoških ur za polno zaposlitev. Izgledalo je tudi, da bodo morali šolo zapreti, saj je bilo fantov – kandidatov vedno manj. In ko sem 17. 5. 1987 od tam odšla, sem si rekla: »Ko grem v »penzjon«, pridem nazaj učit v Želimlje.« Leta 1987 si ni namreč nihče predstavljal, da se bodo stvari tako obrnile – da bo padel Berlinski zid, da se bo Slovenija osamosvojila … Kdo bi si mogel misliti, da bo iz srednje verske šole nastala javno priznana gimnazija? Bilo je nepredstavljivo.
Spomladi 1992 je na obisk prišel salezijanec g. Marjan Kuralt. Ravno takrat, ko sem prvič učila v Želimljem, je prišel iz Rima, a ker s šolo kasneje nisem imela stika, nisem vedela, da je v vmesnem času postal ravnatelj. Povabil me je, da pridem v Želimlje, saj je šola v tistem času postala javno priznana. Zame je bila to velika odločitev, saj sem imela na Gimnaziji Šentvid stalno službo, hči Tamara je bila majhna, mož Nace je ravno takrat odpiral svoje podjetje … Moram priznati, da je bilo zame to obdobje, ko se je šola šele postavljala na noge, tako profesionalno kot zasebno, zelo zahtevno.
Ko si se vrnila v Želimlje – na Gimnazijo Želimlje – si prišla v ustanovo, ki je šele začela z delovanjem. Je bil prisoten dvom, kakšna bo prihodnost? Bo šlo, ne bo …
Orali smo ledino. Prva tri leta nismo vedeli, ali bo šola obstala ali ne. Leta 1991 so imeli samo en oddelek, drugega letnika ni bilo, v tretjem letniku so bili trije fantje, v četrtem pet dijakov. Ko sem l. 1992 prišla v Želimlje, smo imeli dva prva letnika s štiriindvajsetimi dijaki … Učiteljev je bilo zelo malo. Jaz sem bila redno zaposlena, ga. Brigita Brajkovič je bila polovično zaposlena v šoli, polovično je bila zaposlena v šolski knjižnici. Ostali pa so bili upokojenci ali salezijanci, redki so bili honorarni učitelji, ki so učili tudi na drugih šolah. Na šolo so prišli enkrat, morda dvakrat tedensko … Manjkala mi je »normalna« zbornica, molila sem zanjo. Kot učiteljica nisem imela sodelavca, da bi se lahko nanj naslonila.
V tistem času so bili pogosti klici z osnovnih šol, češ da imajo učenca, ki bi bil idealen za našo šolo. Prosili so nas, naj jih sprejmemo, češ da jih bomo mi »spravili v red«. Nekateri so želeli postati duhovniki in so zato prišli k nam. Odgovarjali smo jim, da je tudi pri nas za vpis pomemben uspeh v osnovni šoli, ne pa družinsko ozadje in verska prepričanja – prav tako kot na drugih šolah. Morali smo biti zelo dosledni, drugače bi lahko šli kot ustanova v napačno smer.
V prvem obdobju me je motilo, da sem morala sodelovati pri vseh projektih – pri pisanju pravilnikov, na maturi … Ko pa je bilo potrebno sprejeti imenitnejše goste, smo morale biti ženske vedno v ozadju, v prvih vrstah so bili moški. Ob tem sem naokrog vodila vse tuje misijonarje in jim razkazovati ustanovo, kljub temu da sem imela doma družino, ki me je čakala. Nasploh je bilo v prvih letih delovanja gimnazije manj posluha za nas, ki smo imeli doma majhne otroke. Vse to so bili začetni krči, ki jih sedaj ni več. Lepe spomine imam npr. na skupne ekskurzije. G. Tone Ciglar (nekdanji ravnatelj, op. a.) je namreč uvedel večdnevne ekskurzije za zaposlene in njihove družine. Bilo mi je zelo všeč, da smo lahko šli profesorji skupaj s svojimi družinami, četudi je bilo naporno.
Želimlje so zame velikokrat predstavljale dom. Tudi hčeri sem nekoč, ko sem jo morala pustiti doma, da sem odšla v Želimlje, dejala: »Veš, moram nazaj, ker so tam moji otroci, ki so mi jih starši zaupali.«
Bila si zraven od samega začetka. V čem je ustanova danes drugačna, kot je bila pred skoraj tremi desetletji?
Sprašujem se, če je pravilno, da sprejemamo po tri oddelke. Podpiram kvaliteto, ne kvantitete. V skupinah, kjer imamo manj dijakov, je namreč delo mnogo kvalitetnejše.
Zelo me moti, kadar preveč pomagamo dijakom, ki ne delajo, ne opravljajo svojih dolžnosti, zmanjkuje pa nam časa in energije za dejavnosti, ki bi jih lahko ponudili boljšim dijakom. Dijaki z Gimnazije Šentvid so mi na svojem maturantskem plesu, na katerega so me povabili, dejali, da sem od njih odšla v Želimlje, kjer bom učila »cvet katoliške inteligence«. Te misli ne morem pozabiti. Ne vidim težave v sproščenosti, a Želimlje sem videla kot raj za učenje in širjenje obzorij. Želela bi si, da bi se tudi v popoldanskem času več delalo na akademskem področju. Včasih se dijaki posvečajo temam, ki še niso primerne za gimnazijski čas. To je prehitevanje. Dajmo najstniku čas, da bo najstnik. To morajo preživeti, teme z odraslo vsebino bodo imele svoj čas. Spomnim se kvalitetnih predavanj, ki so jih v preteklosti poslušali dijaki. Prisluhnili smo npr. predavatelju dr. Antonu Trstenjaku, dr. Bogdana Žorža smo v okviru pouka pedagogike obiskali v Čepovanu. To sta bili dobri predavanji in želim si, da bi bilo več tovrstnih dogodkov.
Imela si mnogo vlog, kot je razredništvo, dolgo si bila tajnice šolske maturitetne komisije. Katero delo je bil zate največji izziv?
Zagotovo vloga tajnice maturitetne komisije, za katero sem bila določena že leta 1993, čeprav je bila splošna matura prvič izvedena šele l. 1995. To delo je celoletno, ni počitnic. V dneh, ko smo izvajali prvo maturo, je umrla moja stara mama. V nekaj dneh smo imeli pogreb, prve dneve mature in zaključni izlet z razredom, ki sem mu bila razredničarka. Bilo je zelo naporno.
Ta vloga je bila zame res največji izziv, a ne neprijeten. Pomagali mi je spomin – težave sem reševala na podlagi pretekle izkušnje, ki je nisem pozabila. Vesela sem vseh uspehov, ki so jih dosegli dijaki, ter dejstva, da je maturo opravilo toliko dijakov. Spomnim se časa, ko smo maturitetne rezultate dijakom sporočali po telefonu. Nekateri so se zatem, ko sem jim sporočila rezultate, ponovno predstavili, ker so bili prepričani, da je prišlo do napake in niso dosegli tako dobrih rezultatov. Nekateri so od veselja kričali v telefon …
V prvih letih mature sem vsem zunanjim profesorjem, ki so prišli k nam, razkazala šolo. Spomnim se profesorja s tacenske srednje šole, ki je po nadzoru na maturi dejal: »Če želite videti red, pojdite v Želimlje.« Mislila sem si, da če tako mislijo policisti, potem pa to ni kar tako.
Katero obdobje delovanja v Želimljem je bilo zate najlepše? Lahko pojasniš, zakaj?
Večjo nostalgijo imam po delu v času srednje verske šole, ker nas je bilo tako malo. V prvih letih Gimnazije Želimlje sem bila razrednik kar dvema letnikoma naenkrat (1. a in 2. a). Bili so začetki. Ker smo bili kot šola tako majhni, smo npr. šli kot cela šola na maturantski ples naših maturantov. Takrat so bili samo trije. Nasploh smo zelo sodelovali pri pripravi na maturantski ples. Spomnim se, kako sem plesala z dijakom, ki je imel cerebralno paralizo in je že takrat težje hodil. Čeprav se je zdelo, da sem ga cel ples nosila z vso njegovo težo, mi je dogodek ostal v zelo lepem spominu.
Zelo lepo je bilo tudi lani na profesorski izmenjavi v španski Sevilli. Tam sem se čutila sprejeto s strani dijakov, profesorjev, celotne salezijanske skupnosti, kljub temu da ne govorim špansko. Ko sem se vrnila domov, se je mož čudil, saj sem ves čas razlagala o tej izkušnji.
Si na kakšen svoj dosežek iz učiteljevanja v Želimljem še posebej ponosna?
Ponosna sem na publikacije, ki smo jih uspeli izdati, na izdelek English a Bit Different, na angleške konce tedna, na prispevke, ki smo jih v času šolanja na daljavo z dijaki pripravili za šolsko publikacijo Preblisk. Nasploh je bilo obdobje karantene zelo zanimivo in menim, da smo ga dobro preživeli. Z dijaki smo v tem času zelo dobro sodelovali. Bilo mi je v veselje in čast zaključiti kariero s takšnimi generacijami.
Ponosna sem tudi na organizacijo dogodka ob obisku pevskega zbora iz ameriškega Neuqua Valleyja junija 2019. Več kot 250 ljudi je bilo vključenih v pripravo tega obiska. Lep spomin imam tudi na dogodek iz prvih let svojega poučevanja, ko sem za dijake pripravila obisk strokovnjaka za esperanto. To je bil naš vratar g. Polde Koren, česar dijaki takrat (še) niso vedeli. Ko bi videli obraze teh dijakov, ko je pred njih stopil naš vratar. Silno razočaranje! A naš g. Polde je začel z molitvijo v angleščini, nato v esperantu. Otroci so ga poslušali odprtih ust. Ob koncu učne ure je prejel gromek aplavz. Pomembno se mi je zdelo, da sem dijakom dala možnost spoznati, da lahko vsaka oseba v sebi skriva ogromen potencial, četudi ga sprva morda ne vidimo.
Vedno se mi je zdelo pomembno, da odkrijem, kateri dijaki so sposobni in delavni. Imeli smo dijaka, ki je leto končal s tremi popravnimi izpiti. Predlagala sem, naj ponavlja prvi letnik, saj bo v primeru učenja za vse popravne izpite preveč izmučen, da bi začel naslednji letnik. Že med letom sem ga spodbujala, da je pri meni napredoval pri pisanju testa, pa čeprav je na koncu še vedno dobil negativno oceno. Nisem dovolila, da bi ga kdo zasmehoval. Pokazal je napredek, izredno se je trudil. Bil je tudi zelo delaven. Prvi letnik je ponavljal in družina ga je pri tem podpirala. Gimnazijo je uspešno končal in danes je profesor fizike. Za 50. rojstni dan mi je napisal čudovito pismo. Zahvalil se mi je, da sem zaupala vanj in ga spodbujala. Če ne bi imel mene, je dejal, bi ga prešolali na poklicno šolo. Napisal mi je, da skuša moje metode tudi sam prenašati naprej, med svoje učence. S tem pismom me je resnično ganil.
Delavnost najbolj cenim. Ponosna sem, da sem skozi prvi, drugi letnik pomagala mnogim dijakom, ki morda na kakšni drugi šoli ne bi uspeli.
Ob zaključku delovne dobe se oblikujejo velike modrosti. Kaj bi svetovala tistim, ki šele prihajajo v Želimlje kot profesorji in vzgojitelji?
Lepo mi je bilo delati v Želimljem. Najbolj srečna bi bila, če si me bodo zapomnili po tem, da sem komu pomagala – profesorjem, dijakom … Pri pouku sem skušala prikazati različne poglede na teme, ki smo jih obravnavali, četudi nismo vedno sledili učbeniku. Marsikdaj me dijaki niso takoj razumeli v mojih prizadevanjih in stališčih. Pri kasnejših srečanjih z njimi, včasih dodobra oddaljenih od njihovih šolskih let v Želimljem, pa so mi pritrdili, da sem imela prav.
Novim profesorjem predlagam, da stojijo za svojimi stališči, saj oni izobražujejo dijake in ne obratno. Seveda pa velja, da se od dijakov ogromno naučimo. Moramo jih poslušati in morajo biti slišani, a ne smejo vplivati na nas tako, da bi jim preveč popuščali. Zagotovo bolj cenijo tistega, ki ima hrbtenico. Nismo njihovi prijatelji – smo profesorji. Raje bi bila prijateljica, prijazna z vsakim, a si tega kot profesorji, menim, ne smemo privoščiti.
Z možem bosta sedaj preživljala dneve na robu Goričkega. Je kaj, kar boš po koncu učiteljske kariere zelo pogrešala?
Zdaj sva z možem začela novo, izredno zanimivo poglavje. Obema je v velik izziv skrb za novo domovanje in veliko posestvo. Imava prek 20 vrst sadja – učim se vkuhavanja, vlaganja, kupila sva dodatno zamrzovalno omaro, dnevi so zelo pestri. Nisem si mislila, da bo tako zanimivo. Zaenkrat ne pogrešam učilnice, saj sem našla nove izzive. Trenutno mi ustreza, da sem zvečer utrujena od dela, ki pa ni umska obremenitev.
Ob koncu bi si želela zahvaliti vsem, ki so mi pomagali, da sem lahko na svoji poklicni poti sestavila tako pester mozaik. Čeprav don Boska nisem mnogokrat citirala, mi je njegov način dela z mladino blizu. Bodi jim v oporo, a ne popuščaj njihovim muham. Misli dolgoročno, da boš dijakom pomagal pri njihovem reševanju življenjskih izzivov. Srečno in nasvidenje v Želimljem!
Pogovor je pripravila in zapisala Tina Šlajpah.
